Skupnostno upravljanje z življenjskimi viri

Za blaginjo moramo poskrbeti sami, a skupaj

Celovite blaginje si ne moremo zagotoviti niti kot posamezniki niti kot posamezni gospodarski subjekti. Čisti zrak, kakovostna pitna voda, ohranjena narava, lepota krajine – to so nekateri od elementov blaginje, ki se ne pustijo ujeti v ozke okvire. Dosežemo jih lahko samo, če se povežemo kot skupnost in si za njih skupaj prizadevamo. Bogastvo virov se pretvori v celovito in trajno blaginjo za ljudi šele, ko znamo z viri upravljati na vzdržen in sonaraven način.

Skupnost je več kot le seštevek njenih članov. Razumemo jo v mnogoterih pomenih, oblikah in velikostih: neformalne, kot so združenja občanov, lokalne pobude in civilne iniciative, ter formalne, kot so društva in druge civilnodružbene organizacije, zadruge, četrtne skupnosti, občine in združenja občin. Lokalne skupnosti so najbolj naraven skrbnik in varuh ohranjanja količine in kakovosti življenjskih virov v svojem okolju, saj ti predstavljajo osnovo za trajno blaginjo, ki jo bodo lahko uživali tudi prihodnji rodovi. Lokalne skupnosti so suvereni, aktivni in odgovorni soustvarjalci te blaginje. Skupaj lahko razmišljajo o tem, kaj, zakaj in kako želijo proizvajati, katere vire imajo v lokalnem okolju in katere so najbolj obetavne razvojne priložnosti, ki iz njih izhajajo.

 

Življenjski viri in razvojne priložnosti

Voda, gozd, rodovitna tla, obnovljivi viri energije, ohranjenost okolja, raznolikost in lepota krajine, biotska raznovrstnost – to so v Sloveniji prepoznani aduti. To so naši življenjski viri. Pa tudi kakovostne šole, obrtno podjetniška in kmečka tradicija ter znanja, prostovoljstvo in društvene dejavnosti, športna infrastruktura, raznoliko kulturno ustvarjanje ter kreativnost, inovativnost in močna lokalna pripadnost ljudi. Ti viri se dobro ujemajo z neizogibnimi globalnimi razvojnimi smernicami, kot so nizkoogljičnost, zeleno in krožno gospodarstvo, sonaravnost, trajnostna raba prostora, trajnostna potrošnja ter z njo povezana ekološko kmetijstvo in zeleni turizem.

V sklopu skupnostnega upravljanja z življenjskimi viri obravnavamo pet ključnih področij, na katerih lahko trajnostno ustvarjamo blaginjo za posameznika, za skupnost in za planet: (1) urejanje prostora, (2) samooskrbo s hrano, (3) energetsko učinkovitost in oskrbo z energijo iz lokalnih obnovljivih virov, (4) trajnostno mobilnost ter (5) lokalno krožno gospodarstvo in trajnostno potrošnjo.

Energetskim in finančnim prihrankom, oskrbi s kakovostno in varno hrano, skladno urejenemu prostoru in zadovoljenim potrebam po izdelkih in storitvah se ob skupnostnem upravljanju z življenjskimi viri pridružijo še številne nematerialne koristi, kot so vključenost in povezanost, solidarnost med generacijami in z ranljivimi skupinami, strpnost, kreativnost in skupinska modrost, medčloveške vezi in veselje. Ključno je, da se koristi izrabe življenjskih virov pri skupnostnem upravljanju vračajo v lokalno okolje. Širša družba pa je deležna koristi, kot so lokalna delovna mesta, zmanjšanje uvozne odvisnosti, povečanje konkurenčnosti gospodarstva, zmanjšanje pritiska na zdravstveno blagajno in odpornost na zunanje pretrese.

Posamezna lokalna skupnost ne more rešiti problemov, kot so podnebne spremembe, upadanje biotske raznovrstnosti, degradacija habitatov ter pohajanje svetovnih zalog ključnih surovin in poceni dostopnih fosilnih energentov. Lahko pa – bolj gibčno kot veliki sistemi – prevzame svoj delež odgovornosti za »skupni pašnik«, zmanjša tveganja za svojo blaginjo in z umno uporabo lastnih virov izkoristi priložnosti, ki izhajajo iz globalnih trendov.

Več o skupnostnem upravljanju z življenjskimi viri najdete v Vodniku po skupnostnem upravljanju z življenjskimi viri.

Želite dodati svojo prakso?

Vnos prakse